Žalostne in pretresljive zgodbe so del vsakdana. Ni dneva, ko ne bi govorili o izkoriščevalski politiki, gospodarskem kriminalu, krivicah, nasilju in vojnah, izgubah delovnih mest, nesrečah, ekoloških katastrofah ali nerazčiščeni preteklosti.
Navadili smo se, da si dobre novice izmenjamo le še zato, da ublažimo učinek slabih. Velja prepričanje, da smo včasih živeli bolje kot danes in tudi, da najhujše šele prihaja. Vidimo samo pot navzdol. Mnogi se izseljujejo iz Slovenije. V izvedljive rešitve skoraj ne verjamemo več. Širijo se črnogledost, malodušje, nerganje, apatija in brezup.
Da pa upanje umira zadnje, nam je lepo orisala domačinka ga.Marjana Korošec (rojena slovenskim staršem v Argentini). Spregovorila nam je o Za – upanju v slovenski skupnosti v Argentini. Ob fotografijah nam je na kratko predstavila Argentino, deželo rodovitnih planin, Andov, ki je sprejela več milijonov migrantov iz Evrope, med njimi tudi Slovence. Slovenci, ki se s povojnim komunističnim režimom niso strinjali, so se z družinami umaknili v Argentino. Zapustili so svoje domove, domovino, z upanjem, da se bodo nekoč vrnili. In prav upanje jim je vlivalo moč, da so ostali zvesti Bogu, domovini in materini besedi. Zato so najprej poiskali prostor, kjer so lahko opravljali daritev svete maše. Od tod so črpali upanje za novo življenje, v novem okolju, z neznanim jezikom in drugačnimi običaji. Prisiljeni so bili v ponoven začetek iz nič. Da bi lažje premagali stisko, so se zbirali in družili v novo nastalih slovenskih domovih, kjer so prirejali kulturna,družabna ter športna srečanja. Vsako srečanje so pričeli s sveto mašo. Vedno sta bili prisotni slovenska in argentinska zastava, kot znamenje hvaležnosti in pripadnosti Sloveniji in Argentini, ki jih je lepo sprejela. Tako so ohranjali medsebojne stike ter slovensko kulturo. Povezovali so se tudi gospodarsko in postajali vedno močnejši. Slovenska hiša v Buenos Airesu je centralna hiša, kjer poteka srednješolski tečaj: “Marka Bajuka”, sledi Društvo Slovenska Pristava, na ulici, ki nosi ime Republica de Eslovenia v Castelarju, Hladnikov Dom – Društvo Slovenska vas, kjer imajo središče lazaristi(od tod izhaja tudi misijonar Pedro Opeka), v San Justu je zelo dejaven Naš Dom, v Ramos Mejiji – Slomškov Dom, Slovenski Dom Carapachay, (v katerega je spadala tudi sama), Slovenski Dom San Martin, Slovenski Dom Mendoza ter Planinski Stan- Slovensko planinsko društvo Bariloche. Ga, Marjana je povdarila, močno medgeneracijsko sodelovanje na vseh področjih, kar še danes daje posebno “žlahtnost” in upanje, da smo skupaj močnejši. Tako se prepletata modrost, volja in izkušnje starejših z močjo in mladostno zagnanostjo. Povezujejo jih skupne vrednote in ljubezen do skupnih korenin. Pred dvema letoma so prišli tudi do prve dvojezične šole v Mendozi, ki so jo ponosno poimenovali po blaženem Antonu Martinu Slomšku.
Vse to in še mnogo drugega nam lahko pošteno potrka na vest, da se vprašamo, kako je z nami: Ali imamo vsaj kanček tega upanja, ki nam ga je s svojim predavanjem skušala vliti ga. Marjana? Mi smo vsekakor odšli domov bolj polni za- upanja za našo prihodnost. Bogu hvala! 🙂
Danica Rihar
