Rada bi pisala o dveh stvareh v mojem življenju – manj pomembnem Facebook-u in najpomembnejši družini. Oboje je del mene oziroma sem jaz del obojega. Po eni strani zelo različni stvari – po drugi pa nosita kar nekaj podobnosti.
Facebook. Že toliko povedanega, napisanega, spregledanega, opaženega, všečkanega, kritiziranega … Tam vedno najdem upanje.
Verjetno premalo povedanega, še manj napisanega, veliko spregledanega, slabo opaženega, premalokrat všečkanega, prevečkrat kritiziranega … Tukaj vedno najdem upanje.
Facebook. Že nekajkrat sem razmišljala, da bi »zaprla« svoj profil. A morda bi bilo to preveč enostavno. Zakaj? Ker me jutri na zidu ne bi čakale vse tiste vzpodbudne misli, simpatične fotografije … in grozljive slike splavljenih otrok. Biti »prijatelj« kakšnega izmed gibanj ZA življenje me vedno znova postavi pred izziv – naj tole sliko delim ali ne; kako bodo moji prijatelji to sprejeli … Ni mi težko deliti vzpodbudne misli na čudovitem ozadju, nasmejanega kužka ali prijateljevega filmčka … Težje pa delim dejstva o selektivnih splavih, fotografije nekaj centimetrov velikih splavljenih otrok, nazornih filmčkov o postopkih odstranjevanj neželenih nosečnosti … In prav zaradi tega ostajam »fejsbukašica« – da izzivam – sebe in druge. Najprej sebe, da mi ne postane vseeno, da se ne zaprem v svojo lupino, kamor kruti svet nima vstopa in skozi špranje sprejemam samo lepe in pozitivne stvari. Potem pa druge – da ne bodo mogli reči, da niso vedeli, da niso videli, da se to pri nas ne dogaja … Ja, Bogu hvala smo še nekaj korakov za Ameriko in drugimi »prenaseljenimi« državami … Ampak a smo res? Kogar zanima, lahko (z nekaj truda) najde podatke, koliko otrok v Sloveniji umre zaradi »nezaželene nosečnosti«, na katerem mestu je izdaja kontracepcijskih tablet v naših lekarnah … A tudi v tej temi se najde za-upanje! Vsaka ženska, ki poišče drugo mnenje, ki poišče pomoč. Vsak moški, ki sprejme odgovornost ne glede na končni izid. Vsak par, ki je pripravljen spregovoriti o svoji izkušnji, čeprav je težka in boleča. Vsak otrok, ki se rodi, čeprav so materi zaradi nepredvidenih zapletov svetovali splav. Ja, to so ženske in moški, ki za-upajo! In tudi takšnih pričevanj je na Facebook-u veliko – če jih le želiš opaziti.
In jaz Facebook-u zaupam – da med vso navlako prinaša tudi ogromno upanja!
Družina. Ne, z možem se nisva spoznala preko Facebook-a – temveč na čisto pravih stopnicah pred cerkvijo. 🙂 V dveh letih skupne hoje in petih letih zakona sva odkrila in doživela ogromno lepega in enkratnega, a tudi kaj težkega in žalostnega. A to je življenje in takšnega se ga trudiva sprejemati. In pri tem nama zagotovo pomaga zaupanje v Njegovo previdnost in varstvo. Zame osebno predstavlja vera v Boga izziv – vsak dan znova. Izziv, ki se mu prevečkrat izognem, ker je tako lagodneje in enostavneje, ker znam predobro poskrbeti za svoj ego in lastne potrebe … A Božje izzivanje me vedno znova vrača na pravi tir – prej ali slej, tako ali drugače. In brez Njegove pomoči bi moje za-upanje v najin zakon prav hitro pošlo … Velikokrat pa mi vera v Nekaj Več predstavlja tako močno in čudovito pot – ker si ne morem predstavljati, da bi bilo vse odvisno od mene, mojih odločitev in dejanj … In čudež življenja je tista največja skrivnost, ki jo z veseljem polagava v Božje roke. Na starševstvo in imeti otroka nikoli nisva gledala kot na pravico – ampak kot na milost. Milostni darovi pa so različni in te sva v teh petih letih zakona odkrivala in jih bova še naprej. A sedaj se je Bog odločil, da to milostno »kepico življenja« pošlje v varstvo tudi nama – in za-upa, da jo bova pripeljala nazaj k Njemu.
Metka Jagodic
