Povzetek predavanja: SLOVENIJA-ZID DO NORMALNOSTI dr. Boštjana M. Turka, ki je bilo v petek, 27. septembra ob 19. uri v Knjižnici Brežice v okviru Socialnega tedna. Organizatorja dogodka sta bila Sruštvo socialnih dejavnosti Kolpingova družina in Knjižnica Brežice.
Predavatelj je predavanje navezal na svojo novo knjigo, ki je tik pred izidom in nosi naslov: DVANAJSTERO ZIDOV.
Kot ujetniki totalitarne preteklosti Slovenci pristajamo na tisti način razmišljanja, ki je bil kot edini dovoljen do l. 1990, ko so bili sistematično teptani temeljni zakoni človeške morale v naši družbi. Ohranil se je takšen tip družbe, v kateri je človek kriv že ka »takole od oka.« Sodišča delujejo po principih iz l. 1941, ko je bilo rečeno mi komunisti sodišč ne potrebujemooziroma obdolženca ne rabimo zaslišati, obrambe ne potrebuje, sodba se razglasi nemudoma in izvrši zelo hitro…
Rov sv. Barbare ima 11 zidov, ki so bili šele pred nedavnim podrti. Preko teh pregrad smo se uspeli dokopati do žensk, otrok, starev in vojakov, ki so bili živi zazidani v opuščen rudniški jašek.
V Sloveniji pa smo danes priča še dvanajstemu zidu. Ta je mentalni zid, priznanje resnice, da te države, ki se je nekoč imenovala Jugoslavija, ni več; Tita ne bo več. Priznanje, da je bila ta propadla država slaba, da je Slovence poniževala, da Slovencem ni dala nič, ogromno pa jim je vzela: Trst, Celovec, Gorico, saj si zavezniki niso želeli v teh mestih komunistične navlake.To je močan zid v naših glavah, ki nas ločuje od normalnosti, je železna zavesa; noben okop ali viadukt ni zgrajen iz tako armiranega betona.
V neposredni bližini našega najpomembnejšega hrama demokracije, imamo še danes zanimive simbole, ki so jih gradili V 70-ih letih in so spomeniki revolucije – desno od parlamenta leži grobnica narodnih herojev, levo spomenik poveljnika partizanske vojske generala Staneta, lučaj proč ima Kidrič svoje mesto , zraven pa še Kardelj. Ti nedvomno potrjujejo kontuniteto razmišljanja in delovanja še danes. Nasporti parlamenta pa tudi takrat že zgrajena NLB, ki je že od druge svetovne voje dalje kot neizčrpna krava molznica za privilegirance, okrog katere se vse dogaja v imenu milijard, ki se iz nje črpajo. Denar nenehno izginja in tisti, ki bi jihvladajo in bi jih to moralo najbolj skrbeti, si potem v Stožicah pojejo El viva comusto. 10 milijonski krediti se dajejo posameznikom, ki v zavarovanje zanje zastavijo predmete nepomembne vrednosti ali pa celo lastnino, ki ni njihova – npr. Rembrantovo platno, ki je slab ponaredek ( saj je jasno, da v Sloveniji originalnega izvoda nimamo zavedenega). Eden od kreditojemalcev je menda celo zastavil nek cestni tunel, ki seveda ni njegov.
Vsi mislimo, da nas to družbeno zadolževanje nič ne briga, toda večina ljudi ne ve, da še danes tudi v Sloveniji plačujemo svoj del dolga iz propadle Jugoslavije, ki je skupno za takrat 22 milionov prebivalcev znašal ob razpadu 19 milijard dolarjev. Slovenija pa ima v svojih samo 22 letih obstoja že svoj nov dolg, ki za vsega 2 miliona prebivalcev znaša že 19 milijard eurov, in to bo potrebno odplačati, kar pomeni, da smo zadolžili že tudi še nerojene generacije.
To se pri nas se zgodi lahko le, ker so ljudje namenoma nepravilno obveščeni. Neobveščenost ljudi ostaja glavna naloga izvrševalcev paradržave, ki jo vodijo ljudje iz zakulisja vodijo in sistematično uničijo vsakega človeka, ki si hoče to državo narediti za normalno. Ta paradržava je enako kot pred 70-leti zlizana z bančništvom in gospodarstvom preko podjetij , ki so v državni lasti. Vsi mediji in šole nam ubijajo v glavo, da je biti ponosen na Slovenijo nekaj narobe. Kot primer avtor sporoči, da edini izobesi v svoji okolici zastavo ob praznikih. Nekaj je torej narobe, če širiš ljubezen do domovine. Jugonostalgija pa se kaže na vseh področjih. Npr. med vstajniki v Mariboru je bilo videti več rdečih zastav in tistih z zvezdo, kot pa Slovenskih, ali pa npr. kvaziroman Čefurji raus, ki po svoji vsebini sploh ni roman , je dobil nagrado, očitno zato, ker so vse za to pristojne institucije sklonile glavo, ker je prišlo povelje od zgoraj, da je jugonostalgija nekaj dobrega.
V naši državi enako kot pred 70 leti ne spoštujemo temeljnih moralnih vrednost, ki izhajajo iz božjih zapovedi. Tako je pri nas amoralno normalno, moralno pa nenormalno.
Zakaj torej lahko danes še zaupa? Predavatelj pravi, da zato, ker si upa gledati na situacijo kritično. Če danes ne gledaš kritično na razmere v družbi, da celo govoriš, da je vse v najlepšem redu, potem je možno samo dvoje, ali si blefer ali pa si trčen. Vsi mediji in šole nam ubijajo v glavo, da je biti ponosen na Slovenijo nekaj narobe. Predavatelj je še povedal, zakaj brez dlake na jeziku govori o razmerah naše družbe: »Povem, kar čutim in mislim«. Kot študent na filozofski fakulteti se je preko ljubezni do francoskega jezika znašel tudi v kulturnem središču sveta, v Parizu, kjer je doktoriral. Veličina francoske književnostipa – po njegovem – daje človeku možnost neizmerne obogatitve njegovega duha.
In za zaključek; predvatelj je na vprašanje, kaj pa lahko ali moramo narediti, da se bo to stanje spremenilo? odgovoril kratko in jedrnato: v demokratični državi se to lahko spremeni samo (že na enih) volitvah.
