Ob socialnem tednu o tem, da tudi ob poslavljanju od življenja (tukaj) moremo upati in zaupati: Miren dan … V sobi je spokojno – kot vedno. Bolnica je vedno nasmejana, prijazna, vedno je tako dobra do ljudi. Tako je tudi danes. Hana se rada ustavi ob njej. Gotovo obe čutita bližino. In imata si veliko povedati. O življenju.
Hani se včasih zdi, da pride v to sobo na duhovne vaje. Kakšen stavek, ki ga izgovori bolnica, ji včasih še dolgo odmeva. Razmišlja o njej kasneje, še doma. Včasih se ji zdi, da si obe toliko dajeta! O, seveda, saj je tako v odnosih tudi z drugimi bolniki, pa vendar – nekaj besed s to gospo, ki tako zelo ljubi življenje in ki hkrati tako pogumno prenaša tegobe težke bolezni in ki ve, da je kmalu ne bo več tu, tako dobro dene.
Ni čudno, da je ena sodelavka rekla, da je svetniška. Pa ni šlo za nobene zunanje izraze vernosti, temveč predvsem za potrpežljivost s samo seboj, svojo boleznijo, z ljudmi okrog sebe. Pa za nasmeh, ki ga je vedno imela za vse, ki so prihajali k njej. Res iskren nasmeh.
Sprejeti to, da ne moreš več premakniti svojih udov, da se ne moreš sam niti obrniti, da nimaš pod kontrolo skoraj ničesar … Da si hvaležen, če ti uspe kaj “narediti” v plenico … Ja, vsega tega se je ta bolnica naučila.
Ko so jo preoblačili, je vedno izrazila hvaležnost za to, da bo spet sveža, čista … Tako je tega dne, zadnji dan pred dopustom, Hana spet uživala mirno vzdušje ob tej bolnici. Hana pove gospe, da je zdaj nekaj časa ne bo … Tiha misel, verjetno misel obeh: “Se bova še kdaj videli? Verjetno nikoli več.” Hana čuti kot že večkrat: “Najraje bi sploh ne šla na dopust. Rada bi bila ob bolnikih v njihovem odhajanju … do zadnjega.”
V žepu ima nek list. List papirja, ponoči je z mislijo na to bolnico prepisala nekaj pesmi iz neke knjige … Tolikokrat je ob tej bolnici začutila pesem, ki jo spremlja že več desetletij – od kar je brala knjigo Sončni žarek. Knjiga, spisana po resničnih dogodkih, govori o mami z dojenčkom, ki zboli za rakom, piše o tem, kako hoče svoji mali hčerkici dati vse, kar more – kljub smrtnemu raku – dati samo sebe do zadnjega. Hani se zdi, da je v tej bolnici tudi tisto:
Zdaj zapuščam vse to,
z drugih obal zahode sonca
bom občudovala,
in žal mi bo,
ker še več ljubezni bi rada dala.
Hana se sprašuje, če nekomu govoriš o bolezni in smrti bolj določno, ne le nekako na splošno, ali s tem človeku pomagaš ali ga otežuješ … Moli, da bi naredila prav … da se odloči prav … Izroči pesem bolnici ali ne …?
Potem se odloči: “Ponoči sem prepisala eno pesem, je iz ene knjige … Mislila sem na vas.” Ponudi ji list. “Zame ste napisali? Prav zame?” Bolnici se zatrese glas, solze se zableščijo v očeh … V Haninih tudi. “Ja, za vas … ker vas čutim tako … polno ljubezni …” “Res, zame, prav zame?” “Ja, seveda, prav za vas!” Bolnica je ganjena, pravi: “Mi nikoli ne jokamo …” Obe se skozi solze nasmejeta. “Morda je pa kdaj tudi čas za solze …” pravi Hana.
Hana mora iti v drugo sobo. Skloni se h gospe, prisrčno se objameta. Verjetno se vidita zadnjič …
Pesmi, prepisane iz knjige Sončni žarek (knjigo je napisala Norma Klein):
Ljubezen je potihoma prišla
in prijazno rekla:
Tebe si želim,
zato te s sabo vabim.
…
Mnoge bitke sem bila,
zacelila globoko rano,
jokala ob večerih
ob pogledih na cvetove starih rož.
Zdaj zapuščam vse to,
z drugih obal zahode sonca
bom občudovala,
in žal mi bo,
ker še več ljubezni bi rada dala.
V neprijazni megleni noči
tečem urno in neslišno
svoji usodi naproti.
Misli mi oklepa
obup in groza smrti
ob jutrišnjem
slovesu.
Čudno,
kako hitro
se morava vrniti
k lastnim mislim
in odločitvam.
Zakaj morava že zdaj
kruti resnici pogledati v obraz?
Zakaj se morava vrniti
na trdo zemljo,
s katere sva se komaj odtrgala?
Pred tvojimi vrati
obotavljivo se ustavim,
bo to zadnjikrat,
najina zadnja sreča?
Leta bodo šla,
temu se morava brez boja vdati,
kajti nisva še toliko zrasla,
da bi trezno mislila o sebi.
Ko v tvojih sem rokah,
začutim, da ni,
ne, to ne more biti konec!
To je le začetek,
mladost najine ljubezni,
mladost najine sreče,
to je le najino prvo slovo.
…
Ne morem gledati,
kako se vse razdira, le iskrica upanja še tli,
da bol bo manjša,
ko zimski dnevi bodo krajši,
ali me pomlad vseh spon osvobodi.
V mislih šla sem skoz življenje –
ni mi tako malo dalo,
čudovito je bilo pohajkovati brez skrbi.
Koliko časa je poteklo že od jutra?
Zdi se mi, da se vse
je šele včeraj prav začelo.
Objavljeno na blogu Ane Kos: Od srca do srca
Foto: Facebook profil avtorice
