Pred kratkim sem zapisala par besed ob Lincolnovi misli: Noben zakon mi ne more dovoliti, da delam tisto, kar je narobe. Dejstvo je, da imamo lahko “pametne” ali pa “neumne” zakone, mi pa moremo – in smo dolžni – delati tako, kot nam narekuje pamet in kot nam svetuje vest. In naj bodo šolski zakoni taki ali drugačni, učiteljem ne morejo vzeti možnosti, da so dobri kot učitelji in da so dobri kot ljudje!
Tag Archives | Ana Kos
Ana Kos: Zdaj zapuščam vse to
Ob socialnem tednu o tem, da tudi ob poslavljanju od življenja (tukaj) moremo upati in zaupati: Miren dan … V sobi je spokojno – kot vedno. Bolnica je vedno nasmejana, prijazna, vedno je tako dobra do ljudi. Tako je tudi danes. Hana se rada ustavi ob njej. Gotovo obe čutita bližino. In imata si veliko povedati. O življenju.
Ana Kos: Poljub sončnici
Kot včasih dolgo premišljujem, preden napišem ali dodelam kakšen prispevek, prav tako včasih dolgo razmišljam, kako bi oblikovala posamezno uro pri verouku. Letos sem se “zmanjšala”, dobila sem prvošolce – česar sem zelo vesela, po veliko letih sem spet z najmlajšimi! No, torej zanje bo verouk čisto nekaj novega. Razmišljam, razmišljam. Prvo uro bodo z […]
Ana Kos: Pravljica za lahko noč
Hana pride v sobo. Gospod sedi v vozičku in gleda televizijo. Ne, pravzaprav ne gleda, glava mu visi globoko navzdol in roka mu je padla vse do tal. “Gospod! Vam je slabo?” Hana hitro pristopi. Gospod malo dvigne glavo in se mehko nasmehne. Oh, samo zadremal je! “Uspavali so me!” se zasmeje, ko pogleda na migljajoč […]
Blog »
