Hana pride v sobo. Gospod sedi v vozičku in gleda televizijo. Ne, pravzaprav ne gleda, glava mu visi globoko navzdol in roka mu je padla vse do tal.
“Gospod! Vam je slabo?” Hana hitro pristopi. Gospod malo dvigne glavo in se mehko nasmehne. Oh, samo zadremal je! “Uspavali so me!” se zasmeje, ko pogleda na migljajoč ekran.
“Take lepotice so tam gor in vi zaspite!” se Hana smeje, na programu so poročila, ravno govori svetlolasa novinarka, in gospoda seveda politika in vse v zvezi z njo zelo zanima. Rad pokomentira Janšo.
“No, grem zdaj po drugih sobah, potem se pa vrnem k vam …”
” … in boste videli, če sem še pred televizijo ali sem že v postelji.”
“In če boste pred televizijo spet spali, vas bom zbudila, če boste pa spali v postelji, vas bom pa samo potihem pokrila, da boste spali kot angelček.” Gospod se zdrzne. Aha, angel mu ni ravno domač …
Hana odide k drugim bolnikom, gospod pa spet sledi poročilom.
A ko se Hana vrne k njemu, gospod v invalidskem vozičku spet globoko spi. Ko ga zbudi, gospod pravi: “Sestra, mi boste dali sedaj tableto za spat?”
“Pa saj vi že spite!” se smeje Hana, “mislite, da res potrebujete tableto? Za vas je torej najboljše uspavalo televizija!”
Gospod se v zadregi smeje in razmišlja. “Seveda jo potrebujem, sicer ne bom mogel spati.”
“Bom šla vprašat sestro, ki je delila zdravila, kako je s tableto. Prav? Ampak zdaj pa le pojdiva do postelje.”
Hana ga odpelje izpred televizije, mu pomaga se umiti in preobleči v pižamo in potem zlesti na posteljo. Gospod obsedi z nogami na tleh, da bo vzel še tableto za spanje. Hana pohiti vprašat, kje je tableta. “Pa saj jo je že dobil!” se začudi Dana. “Aja! A potem je zato dremal pred televizijo …”
Ko se Hana vrne v sobo, bolnik sloni na postelji, zelo zaspan je, vendar sedi, naslonjen na desni komolec, in čaka. “Gospod, vi ste tableto že dobili. Zato ste pa tako zaspani, jaz sem pa mislila, da vas politiki uspavajo!” Oba se smejeta.
“A res, dobil sem jo?” se v zadregi čudi bolnik.
“Ja, tako pravi sestra Dana, ona vam jo je dala in vi ste jo takoj vzeli.”
“Pozabil sem,” neprepričano vzdihne bolnik.
“Pomagam vam sedaj, da se vležete,” pravi Hana. Podpre mu hrbet, dvigne noge, zasuka ga in bolnik počasi zdrsi na ležišče. “Takole bo v redu, kajne? Blazina je dobro? Še pokrijem vas …”
“Ko bi jaz imel otroke …”
“Nimate otrok?”
“Ne, nobenega. Nisem jih upal imeti.” Hana začuti stisko srca. Bolnika drži za roko. In čaka.
“Ko bi imel vsaj kakšnega otroka … četudi nezakonskega,” pravi. Hana ne vpraša, kaj misli s tem. Ampak zelo ji je jasno, kako bi mu bilo lepo, ko bi bil te čase ob njem kdaj tudi kakšen njegov otrok, morda vnuk, ne samo drugi ljudje. Bolnik se počasi sprosti. Na začetku je ležal kot v krču.
“Sestra, zapojte mi uspavanko!” zaprosi. In polglasno zamrmra neko melodijo …
Hana je v zadregi. Zapoje naj? Nima toliko poguma. “Ne upam,” mu reče. “Kaj če bi vi zapeli meni? A potem bi jaz zaspala, ne pa vi.” Bolnik se smeje. Hani se zdi, da mu bi bilo čisto všeč, če bi oba zaspala. Oba tam na njegovi postelji. Potem ne bi bil tako sam. Ko je popoldne prišla v službo in ga pozdravila: “Kako ste?”, ji je odgovoril: “Saj veste, da mi ni dobro, sicer bi ne bil tukaj …”
“Veste kaj, gospod, zapeti se ne upam. Ampak lahko vam povem pravljico za lahko noč!”
“Dajte!” Bolnikove oči se zasvetijo.
“Samo, da pomislim, katero bi. … Aha, bom eno zgodbico, resnično zgodbico. Izpred veliko let, morda je od tedaj minilo že osemdeset let. Bil je en fantek, sirota. Živel je v sirotišnici, kjer je bilo otrokom zelo težko, z njimi so ravnali zelo zelo strogo. Otroci so zelo veliko delali, en sam dan v letu so bili prosti in so se smeli igrati – in to je bil božični dan. In takrat, na božič, so vsi otroci dobili po eno pomarančo, vsak eno. Pravzaprav ne vsi, ampak samo pridni otroci.
A na nek božič fantek, ki sem ga omenila na začetku, ni dobil pomaranče, ker ni bil – priden. Pred meseci je namreč skušal pobegniti iz sirotišnice, ujeli so ga in sedaj je bil kaznovan za tisto pred meseci, kaznovan tudi tako, da ni dobil pomaranče in da se ni smel igrati skupaj z drugimi otroki, čeprav je bil božični dan.
Ko so delili pomaranče, je moral gledati žareče obraze otrok, ki so prejemali svoj dar. In potem, ko so se otroci smeli igrati, je moral iti v sobo. Jokal je v skupni spalnici, skrit pod odejo. In kar naenkrat je začutil, da se nekdo dotika njegove odeje. Še bolj se je skril, še bolj se je zavil, da ga nihče ne bi našel. Toda nekdo je vlekel odejo z njega in končno se je vdal. Odprl je svoje objokane oči in opazil roko, ki mu je ponujala … pomarančo! Olupljeno pomarančo. Plaho jo je sprejel. Objel z dlanmi. Jo gledal, vohal. Videl je, da je nekako drugačna … bila je sestavljena iz koščkov.
Deček, ki mu jo je dal, je povedal, da so se fantje na dvorišču pogovarjali, da ni pravično, da eden od njih ni dobil pomaranče. In dali so vsak po en košček od svoje pomaranče! Tedaj je fantek začutil, kako dobre prijatelje ima, in zavedel se je, kako veliko božično darilo je dobil. To darilo je ohranjal v hvaležnem spominu tudi še čez mnogo let – bilo je najlepše darilo v njegovem življenju.”
Med pripovedovanjem Hana opazuje bolnika. Leži z zaprtimi očmi. Je med pripovedovanjem že zaspal? Kakorkoli, ona bo povedala zgodbo do konca … In polglasno nadaljuje. Potem utihne.
“Najlepša hvala, sestra, ker ste mi povedali pravljico!” se potem oglasi gospod. Oči ima zaprte. Ona je pa pa res že mislila, da spi!
“Zdaj bom pa tako lepo spal!” Njegov glas je čisto raznežen, mehak, topel. Gospod nima sina, nima hčerke, nima vnukov, a na srečo so na svetu tudi drugi ljudje … Kakšen večer je lahko najbližji človek bolniku – medicinska sestra.
Hana mehko pokrije bolnika do ušes, mu zatlači odejo za hrbtom, ga poboža po licu … čuti, kako dobro mu dene, kako je željan nežnosti kot majhen otrok … Pa saj smo vsi željni nežnosti, se globoko zave … in odhaja hvaležna, da je smela pospremiti tega bolnega gospoda v lepo noč.
Naj bo spokojna, naj bo mirna.
Objavljeno na blogu Ane Kos Od srca do srca.