Facebook Twitter Youtube

Anton Pelko: Človek sem in to bi rad ostal!

Življenje je čudno in čudežno;  je lepo, naporno, veselo, žalostno, …  Živimo kot nam je dano in ob tem se trudimo kot vemo in znamo. Ko nam gre dobro, uživamo. Ko ne ali ko se nam kaj hudega zgodi, smo jezni, žalostni, trpimo in se sprašujemo, zakaj se prav meni to godi. Kdo sem, kdo smo, se redko vprašamo.  Nekaj, pravijo, smo prinesli že na svet, imamo v genih. Potem nas klestijo starši, sorodniki, učitelji, duhovniki in okolje kjer živimo;  nas programirajo, da bi odrasli; pa tudi hranijo, oblačijo, varujejo, vcepljajo vrednote, mnogim tudi vero. Otroci se temu radi upirajo. Kdor ima srečo, ga še materialno opremijo, da lažje poleti iz gnezda. Če ti v kakem športu uspe ali ko zaključiš šolo, se počutiš car. Cel svet je tvoj, saj še ne veš, kaj vse čaka te! In ko najdeš ljubezen svojega srca, si že v nebesih.

Prvi koraki na svobodi so majavi. Kakšen niti ne zmore poleteti. Tisti, ki okušajo revščino že v mladosti, tudi kasneje hodijo bolj po trnjevi poti. Lažje je njim, ki imajo topel dom in socialno okolje; pa morda tistim, ki verujejo v karkoli. Hudo je tem, ki so odraščali v toplem gnezdu in čez noč padejo na trda mrzla tla. Večina shodi in krmari skozi življenje. Ustvari si novo gnezdo. Postane varuh svojih otrok, morda tudi ostarelih staršev, dokler sam ne ostari. Veliko je lepih trenutkov, radostnih, sicer pa je življenje naporno, tudi žalostno, za koga celo tragično. Tako iz roda v rod.

Rodil sem se kmalu po koncu druge sv. vojne. Bila je revščina. A tudi upanje na bolje. Gradili so socializem, ki naj bi tlakoval pot v komunizem, kjer bi vsak dobil kar potrebuje in delal kar lahko in želi. Cerkev, ki oznanja raj v nebesih, so utišali, kajti revolucionarji so raj obljubljali že tu.  Živeli smo z obvezno oddajo pridelkov, saj po vojni ničesar ni bilo, jaz na majhni kmetiji, ki ni bila zmožna preživljati niti številne družine, sicer pa na karte. Bili smo enakopravni, a eni malo bolj. Imeli smo svobodo, a treba je bilo paziti kaj rečeš in delaš. Za poboje mnogi nismo vedeli. Obnavljali smo porušene hiše in gradili nove, potem še ceste, proge, tovarne in se učili o herojski zmagi »naših« ter o zločinskem okupatorju in domačih izdajalcih, »vaših«. A bili so samo naši, ostali so baje odšli ali pa spoznali svojo zmoto in stopili na »pravo pot«. Ko sem privekal na svet, so se naši sprli še z Rusi. Za Goli otok in Dachavske procese dolgo nismo vedeli. Potem smo samoupravljali in se šli neuvrščene. Vedno bolje smo živeli. Celo politične vice smo si že lahko privoščili. Naš potni list je bil iskana roba. Ko je pred 40 leti umrl ljubljeni vodja (po novem diktator), ga je prišla počastit politična elita iz vsega sveta, neuvrščeni in predstavniki obeh sprtih blokov. Mnogi so jokali. Ponosni smo bili na svojo domovino. Mislili smo, da boljšega sistema ni, čeprav nam marsikaj v njem ni bilo všeč in se je že počasi rušil, ne da bi vedeli.

Deset let  za tem smo skoraj soglasno prej skupno državo razkosali in se osvobodili od bratstva in enotnosti. Vaši pa so se vrnili. Socializem smo zamenjali za kapitalizem. Kar je dišalo po socializmu, je bilo treba čim prej uničiti, družbeno imovino pa privatizirati in nacionalizirano pred pol stoletja čim prej vrniti v naravi prejšnjim lastnikom, neglede na kakšen način so si to bogastvo pridobili. Krivice smo nadomestili z novimi krivicami. Belo je postalo črno in obratno. Heroji so zdaj zločinci, zločinci pa heroji. Ne bi več o tem, vsak ima svojo zgodbo in svoj pogled na družbo v kateri živi.

Kljub temu, že v zrelih letih marsikaj nisem razumel. Prej je bil lastni interes skoraj greh. Pomemben je bil skupni interes, interes delavskega razreda. Kaj je to, je odločala partija, pravzaprav njeno vodstvo. Paroli: »Delu čast in oblast« in »Človek je naše največje bogastvo«, so bile po moje bolj kot ne le parole. Imeli smo uravnilovko. Tudi lažno solidarnost. A skoraj vsak je imel delo, hrano in streho, mnogi tudi avto in hišo. Standard je rastel, zato smo partiji marsikaj oprostili, a nekaj časa po vojni smo se jo tudi bali. Mislim pa, da vse ni bilo slabo. Prihaja baje prva generacija po 2. svetovni vojni, ko smo zakorakali na svobodo, ki bo živela slabše od svojih staršev, pa je zaradi tehnološkega razvoja robe in hrane v izobilju. In naravno okolje je že precej uničeno. Neenakost je zdaj večja kot je bila pred izbruhom socialističnih revolucij.

Skupni interes je zdaj manjvreden, interes posameznika je zakon. »Družba ne obstaja. Smo le posamezniki, ki tekmujemo med sabo na svobodnem trgu«, je oznanjala Thetcherjeva, ko je odpirala vrata neoliberalizmu. Osebna lastnina je zdaj sveta, skupna pa zasramovana in na voljo za ropanje. Individualizem je hit, konkurenčnost, borba vsakega proti vsem, kjer močnejši zmaga, kot da smo v džungli. Vsak je svoje sreče kovač, pravijo. Solidarnost je potuha nesposobnim in lenim. Kdor ne dela, naj ne je. Vse to razglašajo ideologi sodobnega neoliberalizma. A mnogi, ki trdo delajo po cel dan, nimajo kaj jesti, nekaj tistih, ki nič ne delajo, so si pa nagrabili (prisvojili, nakradli) bajno bogastvo na račun drugih in narave, živijo brezsramno v razkošju. Denar je sveta vladar in z njim imajo bogati neznansko moč nad preostalo večino in naravo; ne plačujejo več davkov, uporabljajo pa skupno dobro, ga privatizirajo in uničujejo; in poslujejo globalno preko davčnih oaz na finančnih trgih.

Človek ni več (naše največje) bogastvo, temveč le še človeški vir za kopičenje bogastva novopečenih zmagovalcev na svobodnem trgu. Čast in oblast pripadata samo denarju. To ni ekonomija, na katero se sklicujejo heroji, temveč »hremtizem pravi pater Karel Gržan. Ekonomija je skrb, ne le zase, tudi za družino, širšo skupnost in okolje, v katerem živimo.

Pa se zdaj vprašam, kdo sem?  Seveda, mož in upokojen starec; sin, brat, prijatelj in znanec; tudi oče in dedek;  Grosupeljčan, Slovenec, Evropejec, …;  vedno bolj pa tudi osamljen človek in zaskrbljen nad tem, kar se nam dogaja.

Vprašanje zdaj je, sem še človek ali le človeški vir? Pravzaprav še vir ne, življenjske funkcije mi že usihajo? Sem nebodigatreba, breme družbe?  In vprašanje je, smo še ljudje ali nespametna živalska vrsta, ki se grizemo in ubijamo med sabo, pa uničujemo okolje, v katerem živimo.

Bil sem krvodajalec dokler sem smel; sem prostovoljec, pomagam šibkejšim učencem v šoli; rad pomagam pomoči potrebnim. To mi daje energijo, da lažje shajam na tem svetu. Solidarnost mi ni v breme, če ne gre za njeno zlorabo. Je nagrada, radost. Ne potrebujem veliko za življenje. Vsiljeno potrošništvo pa vidim kot bolezen družbe, vulgarnost, ki nas pelje v pogubo. Trudijo se čim bolj izropati naravne vire, čim več proizvesti, prodati in čim prej zavreči, da le posel teče in se večajo dobički, ki jih kopiči peščica bogatih v raznih oazah, okrog njih pa od lakote umirajo ljudje in narava ječi. So močno zastraženi. O njih ne vemo skoraj nič, oni pa o nas vedo že vse. A če kdo le razkrije nekaj njihovih svinjarij, mu uničijo življenje, kot to delajo Assangu, Snowdnu, …. Vse legalno.

Ne le človek, tudi žival potrebuje poleg hrane in varnosti še toplino, bližino drugih, ljubezen. Tako se tudi razmnožujemo. Lažje preživimo če sodelujemo. Gre za vprašanje dveh skrajnosti. Ljubiti ali sovražiti?  Ljubiti je neznansko lepo, sovražiti pa pomeni trpljenje. Zakaj potem med nami širijo sovraštvo? Da nas lažje obvladujejo, nas delijo na naše in vaše, ki se med sabo bojujemo. Širijo strah. V njihovih hramih so izračunali, da je potrebno v družbi imeti vsaj 23 odstotkov zelo revnih, da se ostali ne upirajo. V EU to razmerje obstaja, sem pred kratkim nekje prebral.

Z nami manipulirajo, da nas lažje obvladujejo. S tem škodujejo družbi in pustošijo naravo v kateri vsi živimo. Žal se ne zavedajo, da to uničuje tudi njih. Zasvojeni (drogirani) so s pohlepom. Prelepo je živeti z njim, da bi se ga osvobodili. Potrebujejo našo pomoč, ki še nismo zasvojeni in trpimo zaradi njihove nesreče.

Neizmerno močnejši so od nas v denarju (kapitalu), a nas je mnogo več. Zato če hočemo, jim lahko pomagamo in le tako tudi nam, da ozdravimo družbo in naš planet. Različni smo, drži, tako po veri, vrednotah, kulturi, barvi, jeziku, kvalitetah, …, vsak je enkraten, kar nas bogati. A še več imamo skupnega, naš planet in vesolje, pa naravo in okolje, prednika in podobo, vsi potrebujemo toplino, ljubezen, bližino, varnost, poleg hrane in zdravega okolja. Imamo skupen dom, ki ga lahko lepo vzdržujemo. Pater Karel Gržan je opisal to z besedami: »Radost bivanja v sobivanju«.  Zakaj se potem med sabo bojujemo, konkuriramo, pobijamo in uničujemo skupno domovanje?

Ne sovražiti, spoštovati tudi drugače misleče, sodelovati z drugimi, pomagati bližjim in širše, predvsem šibkejšim; graditi skupnost v celoti kot svoj dom; skrbeti za skupno dobro; širiti ljubezen, sočutje, empatijo, prijateljstvo. To potrebujemo. Začnimo tu in zdaj. Ni lahko, a ko gremo na to pot, je prijetno, koristno, celo radostno. Sovraštvo bo izgubilo smisel in pohlep bo spet postal greh.

Vsem, ki se v tej smeri trudijo, želim veliko uspehov. Ni jih malo. Pa če začnem pri koncu. Že upor mladih proti podnebnim spremembam in uničevanju okolja je dobrodošel. Pa razna civilna združenja in društva, kot so na primer Svetovni etos, Univerze za tretje življenjsko obdobje, Socialna akademija, … Radost bivanja v sobivanju pa je treba krepiti najprej v družini, potem v šoli, naselju, mestu, državi, celini in na svetu. Vse je povezano, zato stopimo skupaj, iščimo skupne vrednote, skrbimo, ne le zase, tudi za druge in skupno dobro, spoštujmo drug drugega in vse kar v našem okolju živi in obstaja. Ni lahko, kajti zasvojeni s pohlepom imajo moč. A tudi mi nismo brez nje, saj nas je več in še več nas bo, če bomo širili ljubezen. To nam bo šele omogočilo preživeti. In spoznali bomo, kdo smo. Vsak naj bi bil radostno bitje, edinstven, svoboden, a tudi podoben in enakovreden drugim bitjem, s katerimi sobivamo, se dopolnjujemo in se zavedamo, da brez njih tudi nas ne bi bilo. Veselimo se drugega, kajti drugi nam omogočajo, da smo.

Raja na zemlji ni in ga po moje nikoli ne bo, tudi v nebesih dvomim da je. Nam je pa lahko lepo in živimo radostno v harmoniji že tu, ko tekmujemo in se bojujemo z drugimi, pa drvimo v pogubo.

 

Anton Pelko pravi zase, da je najprej bil revež in luzer, potem je potoval bolj po makadamu in s trnjem zaraslih stezicah skozi elektrogospodarstvo do pokoja, vmes si ustvaril družino in
zgradil hišo. Zasadil je nekaj dreves, družbi pa skupaj z ženo priskrbel dva fanta, zdaj že moža. Knjige pa ni napisal, niti na Triglavu ni bil, da bi opravičil slovensko identiteto. Zdaj, v pokoju, ko ga je zadel že infarkt, z grenkobo opazuje, kam naš svet drvi in včasih o tem kaj malega napiše. In uživa, ker lahko kot prostovoljec U3 pomaga šibkejšim učencem pri matematiki in fiziki. Lažje mu je, ko se v tej groteski, ki se nam dogaja, malo pošali. Piše, kot čuti in razume, z željo, da k razmišljanju pritegne še koga.