Na filmsko-pogovornem večeru z naslovom »Jezuit, ki je sanjal Slovenijo« smo v ponedeljek, 26. 9. 2016, pri Sv. Jakobu v Ljubljani osvetlili osebnost in delo jezuita p. Ivana Žužka. Najprej smo si ogledali dokumentarni film o njem, ki ga je ustvaril Rok Pisk. Sledil je pogovor z ustvarjalcem filma in s p. Jožetom Kokaljem, ki je svojega sobrata jezuita osebno poznal.
Roka Piska je kot skavta p. Ivan Žužek pritegnil, ker je slišal o njem, da je bil profesor in vatikanski uradnik, ki pa je imel tesne stike s skavti. Odločil se je, da bo njegovo življenjsko zgodbo podrobneje raziskal. Začel je iskati zapise o njem in ljudi, ki so ga poznali. Večkrat je potoval v Italijo, kjer se je srečal s skavti, ki jih je p. Ivan Žužek vzgajal, ter sodelavci v vatikanski kongregaciji za vzhodne Cerkve in Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu, kjer je p. Žužek dolga leta deloval. Rok Pisk je povedal, da čeprav je minilo že 12 let od njegove smrti, ljudje o p. Žužku še vedno govorijo s solzami v očeh. Tudi njega je osebnost p. Žužka zelo prevzela, zlasti njegova strogost do samega sebe, ponižnost, ki jo je kazal s tem, da je svoj čas posvetil vzgoji najmlajših skavtov in skavtinj, ter njegovo združevalno delovanje. Eden od sadov tega delovanja je sprejem skupnega zakonika cerkvenega prava 22 oz. 23 različnih vzhodnih Cerkva, ki so v občestvu s papežem.
P. Jože Kokalj se je p. Ivana Žužka spomnil iz poletnih taborov v Vrtovčevem domu na Visokem v okviru Marijine kongregacije še pred drugo svetovno vojno. Kot druge člane ljubljanske družine Žužek – v družini je bilo 15 otrok, od katerih sta dva umrla kot dojenčka – je tudi p. Ivana Žužka zaznamovala vztrajnost, prizadevnost, strogost in trma. P. Kokalj je pojasnil, da je bil p. Žužek kot domobranec po koncu druge svetovne vojne vrnjen iz avstrijske Koroške v Slovenijo in da je na tisti poti skupaj s svojim bratom skočil z vlaka ter pobegnil v Italijo, kjer je ostal vse do svoje smrti leta 2004. V Slovenijo se je prvič vrnil na obisk za plebiscit leta 1990. Ko ga je p. Kokalj nekoč obiskal v Rimu, mu je p. Žužek zaupal, da se mora za zvestobo duhovništvu zahvaliti rednim obiskom Marijine kapele v rimski baziliki Marije Snežne, ki je nedaleč od Papeškega vzhodnega inštituta, kjer je delal. Po mnenju p. Kokalja lahko v p. Žužku gledamo zgled duhovnika, ki dela in se daruje za ljudi.
