II. del Nadaljevanje bloga iz prejšnjega tedna.
Euro, foto: Internet
3. Konkurenčno okolje. O tem je veliko zapisanega, še več izrečenega. Zavedanje, da v Sloveniji padamo na lestvicah konkurenčnosti, se je udomačilo. Moteča postajajo opozorila, ki se izpostavljajo: nižji davki in druge davščine, manj administracije, vitka uprava, spremembe delovne zakonodaje, okolje, kjer bodo imeli delodajalci izpostavljeni manjšim tveganjem in bodo lažje zaposlovali, dostop do kreditov, nižje obresti, …
Zadrega ne preseneča, ker je glavni ekonomski nosilec država s svojo nadzorno in upravljavsko funkcijo. Nižji davki pomenijo manj denarja za njeno financiranje. Vse manj je govora tudi o tem, da je potrebno zmanjšati ali izboljšati državne investicije, ki so pomembna razvojna komponenta. Teh sedaj skoraj ni več, ker za ta namen že zdavnaj ni potrebnega denarja. O investicijah je govor zgolj v povezavi z EU sredstvi in subvencijami. Osnovno vprašanje je, če bodo proračunski prihodki zadostovali za državne stroške in najnujnejše investicije. Za razvojne se bolj ali manj računa na črpanje EU sredstev.
Poudarjanje črpanja EU sredstev je zanimivo, ker je poleg političnega EU skepticizma prisotna tudi kritika kapitalskega liberalizma. Hkrati se v tem vidi glavna priložnost in izhod iz krize. Še bolj kot ta izkrivljenost je zaskrbljujoče dejstvo, da obstaja pomanjkanje razvojno naravnanih programov. To pomeni nosilcev razvoja, ki bi sprejeli program in vsa poslovna tveganja za te investicije. Zaradi tovrstnega pomanjkanja in prevelikega poslovnega tveganja je ta interes šibak. Velik del programov sledi ustaljeni praksi in preverjenim namenom investicij, ki ne omogočajo dodane vrednosti, končajo pa se v tekoči potrošnji.
Nekonkurenčnost poskušajo odpravljati subvencije
Ključna dejavnika konkurenčnosti sta financiranje poslovanja in dostop do finančnih virov. V Sloveniji poznamo predvsem bančno financiranje, druge oblike se praktično niso razvile. Pogoji financiranja poslovnih subjektov so temeljni indikator razvojnih možnosti družbe. Družba, ki ima nadpovprečne možnosti financiranja, se bo zagotovo hitreje in celoviteje razvijala, kot družba, ki teh možnosti nima. Seveda je za trajnostni razvoj pomembno še marsikaj, zlasti znanje in delovna sila. Vendar vsi razvojni deležniki potrebujejo finančne vire. Tam, kjer so ti pogoji najprimernejši, tja se tudi vsi ostali deležniki orientirajo in tudi selijo. Za Slovenijo, kot tudi druge članice EU, je to še posebej pomembno, ker imamo enotno valuto in enoten trg. Konkretno je dolgoročno nevzdržno, da imajo poslovni subjekti ob enotni monetarni politiki in enotnem trgu, različne pogoje financiranja. To pomeni, da se za isto valuto plačuje različna cena. Posledično se vzpostavi težnja po relokaciji produkcijskih sredstev (vključno z delovno silo) na področjih, kjer so ostali produkcijski faktorji, zlasti stroški financiranja relativno nižji. Ta asimetričnost bo oz. že določa poslovne centre in njeno periferijo. Nevzdržno je, da npr. podjetje za isti produkt na enotnem trgu ob domnevno enako kvalificirani delovni sili in stroških (za nazornost recimo tudi enakih davkih), plačuje višje stroške financiranja. Takšno podjetje se bo zagotovo racionalno odzvalo in se temu prilagodilo, saj je v nasprotnem primeru obsojeno na nazadovanje.
Subvencije so v veliki meri korekcija te asimetrije, zato so v večjem deležu namenjene neto prejemnikom EU sredstev za uravnavanje različne konkurenčnosti na enotnem trgu. Nobena skrivnost ni, da se npr. nemško gospodarstvo zadolžuje po okoli 1 % obrestni meri, znani pa so celo primeri, kjer je ta 0 %. Nemško gospodarstvo nima nikakršne potrebe po tovrstnih subvencijah. Sistemska slabost subvencij je, da se determinira poslovni interes in oži poslovna iniciativa. Vsako subvencioniranje je administrativno in usmerjeno zgolj na določena področja. Tovrstni poslovni model dodatno oddaljuje periferijo od poslovnega centra in ne obratno.
Pomembnost pogojev financiranja in višina obrestne mere na konkurenčnost in razvojne možnosti
Pomembnost pogojev financiranja in višina obrestne mere je za Slovenijo kot izvozno usmerjeno državo izrazito v ospredju. Zaradi teh značilnosti je potrebno spremljanje pogojev in učinkovitosti vodenja ekonomske politike. Spremljanje mora omogočiti tudi njeno ocenjevanje uspešnosti in odgovornosti vodenja ekonomskih politik. Podobno, kot je zgoraj nakazana potreba za primerjavo učinkovitosti (benchmarking)[1] državnih podjetij, se lahko ovrednoti tudi vodenje ekonomskih politik. Pri tem ne mislimo na potrebno spremljanje številnih kazalnikov, ampak na nazorno spremljanje in primerjavo enega sintetiziranega indikatorja, ki je odraz številnih dejavnikov.
Takšna primerjalna kategorija je lahko obrestna mera, ki jo poslovne banke ponujajo na domačem trgu. V tem primeru niti ni več pomembno ali gre za domače ali tuje banke, saj so vse prisiljene slediti dominantnemu cilju in mu podrediti tudi neposlovne-parcialne interese. V kolikor se izkaže, da je referenčna obrestna mera višja od povprečne obrestne mere v ostalih članicah EU, lahko sklepamo, da so gospodarske domače razmere nespodbudne in tudi, da je vodenje ekonomske politike potrebno prilagoditi. Tak način je bistveno primernejši in učinkovitejši od administrativnih omejitev in ukrepov, kot so npr. ustavno določilo o zlatem pravilu, delež zadolževanja, subvencioniranje zavoženih projektov. To je tudi jasen signal poslovnemu okolju, ker je cena denarja (obrestna mera) rezultat vseh učinkov in osnovnih tveganj. Posledično bi imelo gospodarstvo jasno zagotovilo glede ravnanj ekonomske politike in stabilno poslovno okolje.
Morebitni zadržki, da je osredotočenost na obrestno mero neustrezna, preveč kapitalska kategorija ali produkt neoliberalizma ipd., nikakor ne vzdržijo. Zavračanje obrestne mere kot pomembnega indikatorja je nesmiselno še v bistveno bolj netržnih in poslovno omejenih okoljih. V šeriatskih financah (temeljijo na šeriatskem pravu, ki izhaja iz muslimanske svete knjige Koran) je sicer obrestna mera prepovedana, vendar referenčno vlogo v povezavi s financiranjem prevzame profit, ki je bistveno ožji inštrument.
V centralno planskem gospodarstvu je vloga obrestne mere navidezno prikrita, vendar se izkaže, da v zaprtem gospodarstvu pride do nesimetričnost ponudbe in povpraševanja ter asimetrije blagostanja, ki nima ekonomske podlage. Ob delnem odprtju se ta asimetrija izkaže v nestabilnem valutnem razmerju. To določa mednarodno poslovanje, s tem pa se poraja nenehna potreba po tujih finančnih virih. Posledično ta neusklajenost privede do zloma zaprtega administrativnega gospodarstva in razpada sistema.
Zakaj korupcijo zasledimo predvsem v javnem sektorju?
Korupcija, foto: Internet
4. Korupcija. Izvor korupcije je vedno povezan z javno sfero. – Zakaj? – Preprosto zato, ker privatni lastnik vedno maksimira poslovne učinke in si ne bo zavestno škodoval v korist tretjega. Pri nekomu, ki ni lastnik in ki ima možnost odločanja na račun tretjega, je koruptivno ravnanje bistveno bolj pričakovano. Takšna možnost se zato pokaže v povezavi z javno, državno sfero, ko nekdo lahko odloča na račun drugega. Škodljive posledice se prenesejo na lastnika. Tam, kjer je lastnina nedefinirana (npr. družbena ali državna), se škoda socializira in zato ne preseneča, da so države z največjo korupcijo tam, kjer je lastnina državna, nedefinirana oziroma je ta delež nadpovprečen.
Proporcionalni volilni sistem in socialne strukture v (de)privilegiranem položaju
5. Poenotenje oz. neusklajenost interesov.Polegomejitev in težav, ki jih prinaša parlamentarna demokracija, je za Slovenijo značilna odsotnost koherentnosti politike, predvsem zaradi naslednjih razlogov:
a. Sistemska ureditev proporcionalnega volilnega sistema, ki je določen z ustavo, ne omogoča politične vladavine večine (absolutnega zmagovalca volitev). – Ta se mora podrediti in iskati kompromisne rešitve. Kompromisne koalicije posledično ne morejo izvesti temeljnih reform oz. pravočasno reagirati na potrebe, ki bi imele neželene učinke za posamezno koalicijsko stranko.
b. Poleg sistemske politične neučinkovitosti so določene socialne strukture v privilegiranem ali deprivilegiranem položaju. Za našo državo je značilno, da ima določene socialne strukture močno opredeljene in sistemsko zastopane, nekatere pa so izrinjene ali na obrobju. Primer je stranka upokojencev (Desus), ki ima sicer legitimno pravico, da zagovarja svoje interese. Pomanjkanje uravnoteženosti z drugimi pomeni koncentracijo in neuravnoteženost socialnih pravic. To se konkretno kaže v odsotnosti ali zavlačevanju pokojninskih reform. Pokojninski sistem v obstoječi obliki je dolgoročno obsojen na propad. Gre za t. i. distribucijski pokojninski koncept, kjer se večji del obstoječih pravic plačuje iz tekočih plačil. Ne samo, da se vsi pokojninski prispevki porabljajo tekoče in da se ne oblikujejo rezerve, ampak se postopoma celo povečuje zadolževanje za ta namen. Razmere se slabšajo ob relativnem zmanjševanju zaposlene populacije, kjer se delež zaposlenih na upravičenca krči. Populistične parole v smislu, da je potrebno ohranjati medgeneracijsko solidarnost, pomenijo precejšnje sistemsko zavajanje in zakrivanje posledic.
Sistemska asimetričnost gre predvsem na škodo mlade in nezaposlene populacije, saj takšna razporeditev pravic in neenakost socialnega dialoga nasprotuje spremembam in potrebnim reformam. Ker takšno razmerje ne more obstati, bo prej ali slej prišlo do trših sprememb. Deprivilegirani bodo izstopali iz tega sistema in lahko pričakujemo, da se bo tudi tu udejanjil naravni zakon (akcija izzove reakcijo), ki ne velja samo v fiziki. To pomeni, da se bo z zamikom tudi medgeneracijska solidarnost oziroma nesolidarnost obrnila v nasprotno smer.
Sindikati, (ne)zaposleni in upokojenci
c. Podobno velja tudi za neparlamentarne deležnike. Poseben družbeno-ekonomski vpliv in vlogo imajo sindikati. Za razliko od političnih strank, ki se preizkušajo na vsakokratnih volitvah, imajo privilegiran položaj in pravice, ki ne poznajo preizkusa pravice zastopanja. Pri tem ne mislim, da bi morali biti marginalizirani ali celo odstranjeni. Nasprotno! Njihova vloga je potrebna in vpliv ravno tako. Težava je v njihovi asimetričnosti v povezavi z ostalimi socialnimi partnerji oz. njihovo definicijo.
ZSSS, foto: Internet
Populacija odrinjenih in nezaposlenih je velika in ta se dodatno krepi. Še vedno velja, da socialne partnerje tvorijo samo vlada, sindikati in delodajalci. – Kje so pa nezaposleni, mladi, in tudi zaposleni, ki niso včlanjeni v sindikate, pa tudi upokojenci? – Zakaj se mora določena socialna struktura politizirati v stranki z namenom zaščite svojih legitimnih socialnih pravic in tako podrediti svoje ostale politične interese? – Zastopajo zelo ozko politično usmeritev, ki ne temelji na družbenem dogovoru, kar bi se lahko to omogočilo v socialnem dialogu ob razširitvi socialnih partnerjev. S tem bi odprli prostor tudi za nadstrankarsko in bolj konstruktivno odločanje in ne zgolj polarizacijo in pozicioniranje na osnovi temeljnih pravic posamezne populacije.
Velik marginaliziran del populacije nima prave možnosti vstopa v enakopraven socialen dogovor. Posledično tudi ne presenečajo neorganizirani pojavi, ki se zaznavajo na ulici in zunaj obstoječih sistemov. Po drugi strani zlasti sindikati monopolizirajo svoj položaj. Imajo zagotovljen dolgoročen obstoj (sistemsko financiranje, saj se reprezentativni sindikati oblikujejo že na podlagi minimalnega praga – 10 % zaposlenih v podjetju). To pomeni, da lahko tak delež legitimno zagovarja 90 % ostalih, ki jim niso dodelili te pravice. Posledično se ključne sistemske spremembe ne morejo izpeljati brez neformalnega soglasja ali uskladitve s sindikati, ki so lahko soočeni s kopico notranjih nesoglasij in interesov, in ki se prenašajo na celotno družbo.
Po drugi strani asimetričnost prizadene predvsem mlade in nezaposleno populacijo, ki nima možnosti vpliva in omogočenega dialoga. Podobno velja tudi v primerjavi z upokojenci. Marginalizirana populacija se ne more primerljivo organizirati, saj ne gre pričakovati, da se bo npr. mladina politično organizirala in si zagotovila stabilno volilno telo, ker ima tako vsebinsko kot časovno povsem druge preference. Različnost preferenc ne velja npr. za upokojence, ki imajo ozek skupen in tudi dolgoročen interes. Tudi tu se postavlja vprašanje, zakaj bi se morali upokojenci politično opredeliti in ščititi svoje pravice, ki bi bile lahko uravnoteženo zagotovljene v socialnem dialogu podobno, kot velja za sindikate in delodajalce oz. mlade in nezaposlene. Vsi deležijo pravice in obveznosti na podlagi iste osnove – ekonomskega in družbenega dogovora.
Zgoraj navedene asimetričnosti se nanašajo predvsem na domač prostor ter so v veliki meri sistemske in s tem dolgoročne. Nesoočanje s temi vprašanji pogosto temelji na politični in družbeni apatičnosti, ki špekulira, da se bodo razmere uredile same od sebe. Neukrepanje pomeni koncentriranje različnih asimetričnosti pri državi, kar se kaže v neusklajeni družbeni produkciji in potrošnji. Posledično pri državnem deficitu in zadolževanju v tujini, ki ohranja notranji status quo. Upanje in pričakovanje, da se bodo razmere izboljšale in uredile s pomočjo mednarodnih razmer (ekonomsko okrevanje sosednjih trgov ipd.) in ki bodo tudi na nas pozitivno vplivale, je dodatna nevarnost. To je izrazito špekulativno pričakovanje.
Potrebnost konsolidacije državnega in podjetniškega dolga
Stagnacija in počasno okrevanje, ki svetovno gospodarstvo pesti vrsto let, zahteva zelo stimulativno vodenje monetarnih politik (politika nizkih obresti). To ne velja samo za ZDA, ampak tudi za EU in ostali svet. Dejstvo je, da je svet že vrsto let v obdobju zgodovinsko najnižjih obrestnih mer. Ta ugodnost in dostopnost do kapitala je v veliki meri botrovala nastanku svetovne finančne krize. Z namenom pomagati gospodarstvu in doseči ekonomsko okrevanje se referenčne obrestne mere ne samo ohranjajo, ampak nosilci monetarne oblasti celo krepko znižujejo vrednost denarja (obrestne mere). Zavedajo se, da v kolikor bi se referenčne obrestne mere dvignile, bi to pahnilo svetovne trge in gospodarstva v globoko depresijo. Temu cilju so zato podrejene vse ostale ekonomske politike.
Posledično je zato upanje, da bo tovrstna monetarna politika trajala v nedogled, da bo denar poceni in da se bodo s tem »v boljših časih« rešili naši dolgovi, država in gospodarstvo, je velika špekulacija, če ne celo utopija. Ko bo prišlo do prvih širših in stabilnejših okrevanj, se bodo temeljne referenčne obrestne mere morale dvigniti, saj bi v nasprotnem primeru povzročili ponovno svetovno krizo.
Iz zgoraj navedenega izhaja, da moramo v Sloveniji konsolidirati državni in podjetniški dolg. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo dodatno dolžniško obremenitev, ki ji tudi gospodarstvo v boljši kondiciji ne more biti kos. V teh primerih ima upnik pravico, da se vsaj delno poplača z njegovim premoženjem. Če je tak dolžnik država, le-ta izgubi ekonomsko in druge suverenosti. Ta princip sedaj že spremljamo na nivoju bank in Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) (plačilo in izterjava slabih terjatev).
Sklep
Zgoraj navedene sistemske asimetričnosti hromijo ekonomsko in socialno delovanje družbe in v tem je precej skupnega z uvodno prispodobo žabe, ki se postopno, a zanesljivo kuha v loncu. Raznolikost interesov in zagovarjanje parcialnih interesov se postopoma stopnjuje, da onemogoča normalen socialni in družbeni razmislek in dialog. Posledično se uveljavljajo parcialni odgovori, in vztrajanje na okopih. Takšno stanje dolgoročno najbolj prizadene celotno družbo.
Že nekaj časa smo priča okrepljenim posledicam tega stanja. Eno od teh je povečano izseljevanje delovno najbolj sposobne in izobražene, predvsem mlade populacije. Ne davno tega sem na Facebooku zasledil pomenljivo vprašanje mladostnikov: Kakšna je to država, kjer je največji uspeh, če jo zapustiš? – Kot odgovor na pričujoče razmišljanje skoči ven, zato ne more biti smer reševanja in ta smer bi nas vse morala resno skrbeti. Tako tiste, ki odhajajo, ker se podajajo v širše in neznano okolje z bistveno večjo konkurenco, kot tudi tiste, ki ostajajo/ostajamo. – Komu je lahko vseeno? – Kdo od nas v svoji sredi ne pozna otrok, vnukov, dedkov, babic, upokojencev, šolarjev, gospodarstvenikov, učiteljev, sorodnikov ali nezaposlenih, ki so tako tako ali drugače ogroženi? – Četudi bi nam bilo vseeno za druge, gre tudi za nas same!
Tako kot za fizikalne, velja tudi za ekonomske zakonitosti, da se porušeno ravnovesje vedno ponovno oblikuje. Različni so le načini in čas trajanja. Znamenje, da smo na primerni poti, bi že bilo, če bi v naši ljubi Sloveniji (ob)veljalo: »Demokracija ne pomeni, da lahko vsakemu vse poveš, demokracija je složnost in sproščen pogovor, da skupnost pride do pravih odločitev.«
mag. Jovan Lukovac
finančnik in podjetnik
[1] Benchmarking pomeni iskanje razlik pri izvedbah in vključuje učenje od najboljše prakse drugih.
_____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
