Foto: Tatjana Splichal
1. del
Skoči ven! – Zakaj že? Saj je vendar notri tako udobno, znano. Čeprav včasih stresno in napeto, še vedno domače, preverjeno! Zunaj nikoli ne veš, kaj te čaka. Dobesedno: nikoli ne veš, kaj te čaka »zunaj« varnega zavetja gotovosti!
Skok iz determinizmov, skok iz gotovosti
Ena najhujših oblik notranje nesvobode so osebna prepričanja, da so določene stvari ali okoliščine v našem življenju dokončne. Da jih preprosto ni mogoče spremeniti. Da bodo vedno takšne oz. da se bo situacija še slabšala. Gre za še enega v vrsti paradoksov sodobnega časa: na eni strani nam marketinška in reklamna industrija dopovedujeta, da se z neskončnimi možnostmi izbire širi tudi polje posameznikove svobode, v resnici pa posamezniki (zaradi vrednostnih, etičnih, ne nazadnje tudi zaposlitvenih in ekonomskih razlogov) čutijo, kako se jim polje osebne svobode in resničnih možnosti izbire iz dneva v dan krči. Ker je razkorak med bleščavim svetom neskončnih možnosti in doživljanjem lastne resničnosti življenja (pre)velik, mnogi v tej razklanosti doživljajo pravo eksistencialno frustracijo.
V zadnjih letih se v pretežni meri posvečam psihoterapiji. Srečujem in pogovarjam se z ljudmi, pogosto ujetimi v majave čolne svojih navadno težkih življenjskih zgodb, odnosov, izkušenj. Z ljudmi, ki dvomijo vase, v druge, v svet. Z ljudmi, ki izgubljajo smisel in imajo občutek, da se utapljajo, da so valovi življenja premočni, da je »nasprotni veter« prehud in da noče in noče popustiti. Z ljudmi, ki so prepričani, da v svojem življenju ne morejo ničesar več spremeniti …
Navajam pet determinizmov, ki dušijo sodobnega človeka. Psihoterapevtski pogovori se pogosto vrtijo ravno okoli njih.
1. Determinizem preteklosti. Mnogi ostajajo ujetniki svoje preteklosti. Zaradi travm, ki so se jim zgodile v otroštvu ali zaradi bolečin in izgub, ki jim jih je prizadejalo življenje v odrasli dobi. Preteklost je v »usodnem« (V. Frankl), ne moremo je spreminjati. Dogodki, ki so se zgodili, so za vedno zapisani v naš spomin, v naša doživetja, so del naše izkušnje življenja. Obrazov ujetosti v preteklost je veliko: zamera, jeza, sovraštvo, očitanja, prezir, občutek prevaranosti, izigranosti, … Bolečina iz preteklosti je nevidna nit, zategnjena okoli vratu, ki ljudem onemogoča, da bi se premaknili iz začaranega kroga iskanja razlogov in krivcev ne le za krivice, ki so se jim po njihovem mnenju zgodile, ampak tudi za lasten neuspeh, ki ga doživljajo. Nenehno ubadanje s preteklostjo daje mnogim alibi za pasivnost v sedanjosti.
2. Determinizem sedanjosti. Ujetost v preteklost sedanjost dela fatalistično. »Občutek imam, da se mi vse podira, da je življenje kot voz, spuščen po bregu navzdol. Čedalje hitreje drvi proti prepadu. Vse se dogaja mehansko, brez mene. Vidim, da gredo stvari narobe, a ne morem ničesar storiti. Zdi se mi, kot bi gledal tragedijo na filmskem platnu: čeprav kot tragični junak nastopam v glavni vlogi, predvajanja filma ne morem zaustaviti.« Sedanjost! Kje najti moč za nenehno in sprotno soočanje s tisoč izzivi, ki jih prinaša vsak trenutek. In človekova sedanjost kar – traja. Se ponavlja iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan. Kje najti notranjo moč in se ne predati, ne dvigniti rok in pri sebi reči: »Ne grem se več!«
3. Determinizem odnosov. Mnogim spodleti pri graditvi temeljnega življenjskega odnosa, zakonske zveze. Zaradi tega ali onega razloga se v ponavljajočih krizah, nesporazumih in prepirih ljudje ustavijo na pol poti v prepričanju, da se odnosa ne da več popraviti ali rešiti. Ko ljudje obupajo ali izgubijo vero, da lahko iz odnosa naredijo in ustvarijo več, kot jim je uspelo do tistega trenutka, so reakcije različne. Nekateri, a še zdaleč ne vsi, se odločijo za ločitev. Drugi dvignejo roke in se z odnosom pretirano več ne obremenjujejo. Zaživijo svoje življenje, skrbijo za otroke in se po svojih močeh trudijo, da bi jim neuspeli odnos ne bi (pretirano) kvaril življenje. Na nek način izstopijo iz realnega življenja in se preprosto odmaknejo v svoj svet, v katerem upajo, da bodo zmogli (pre)živeti. Zob časa načenja tudi številne druge odnose. Ljudje, ki so ujeti v zlomljene odnose, doživljajo osamljenost in zapuščenost.
4. Determinizem lastne nemoči. Determinizmi preteklosti, sedanjosti in odnosov napolnjujejo ljudi s slabo samopodobo, negotovostjo, preveliko pozornostjo na mnenje drugih, primerjanje z drugimi, nespoštovanjem sebe. Obrazi tega determinizma so brezvoljnost, apatičnost, depresija, samopomilovanje, …
5. Determinizem javnega. Peti determinizem, v katerega so številni ujeti, ima dva obraza. Prvi se odraža v pretirani zaskrbljenosti za mnenje drugih, zaradi česar si ljudje ne upajo biti to, kar so in v čemer bi se čutili izpolnjene. Drugi njegov obraz je prepričanje, da se v družbi ne da ničesar spremeniti. Ker so »vsi enaki«, je naprezanje posameznikov brezpredmetno. Stvari se tako in tako odvijajo po svoje. Filozofija vsegliharstva opravičuje družbeno apatijo in anemijo.
Viktor Frankl
Če hočemo živeti, je potrebno skočiti ven iz naštetih determinizmov. Še več: iz determinizmov je potrebno skočiti, če hočemo preživeti.
Prepričan sem, da vsak izmed nas pozna posameznike, ki so prehodili pot iz ene ali več zgoraj omenjenih »ujetosti« in »skočili ven«. Nekateri so se sprijaznili z vsem, kar jim je življenje doslej prineslo, odpustili (staršem, bratom, sestram, nasprotnikom, …), se zavedli, da so svobodna bitja, ki lahko izbirajo, se odločajo, sledijo svojim ciljem. S preteklostjo se je potrebno soočiti, se o njej pogovoriti, poravnati račune s seboj in z drugimi, nato pa zaživeti v sedanjosti. S tem si ustvarjajo novo življenje, kajti »človek postaja to, za kar se odloča«, pravi Frankl.
Drugi se po prvotnem šoku niso ustrašili sedanjosti, tudi če je posta(ja)la zaradi nenadne bolezni, izgube službe ali razočaranj čisto drugačna, kot so si jo nekoč predstavljali. Tudi zakonski odnos se da popraviti, če ni nasilja ali odvisniških oblik vedenja in če je pri obeh zakoncih pripravljenost za nov začetek iskrena. Ni lahko, je pa mogoče. Ko začneta oba zakonca globoko v sebi verjeti, da zmoreta vzpostaviti globlji, zadovoljujoč odnos, ko začneta za to trdo in potrpežljivo delati, se začne spreminjati tudi odnos.
Samopodoba se nato spreminja sama po sebi. Človek se začne spoštovati, se imeti rad na pristen način, zaupa sebi in je ponosen na vse, kar mu je življenje da(rova)lo in do česar se je po mukah svoje duše in svojega dela dokopal sam. Mnenje drugih ga ne obremenjuje več – kajti ko je skočil iz determinizmov, ki so ga utesnjevali, se je dokopal do novega razumevanja lastne svobode.
Kako dolga je pot iz determinizmov? – Pravila ni. Pri enih traja vse življenje, drugi jo prehodijo hitreje. Eni se obotavljajo, ker jih je strah, druge življenje pripelje do tistega roba, ko naravnost fizično začutijo, da tako, kot so živeli doslej, ne (z)morejo več.
Ko ljudje zapustimo obale determinizma, ki so konec koncev tudi neka oblika varnosti, čeprav majave in obremenjujoče, se zavemo, da je svoboda naporna. Vendar osvobajajoča! Občutek osvobojenosti ljudje pogosto ponazorijo z besedami: »Spet lahko diham! Šele sedaj čutim, kakšen oklep je ležal na mojih pljučih.«
Mag. Martin Lisec je logoterapevt, mediator, trener mediatorjev.
Se nadaljuje v četrtek, 21. avgusta 2014.
_____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
