Foto: Anže Rak
V okviru Socialnega tedna, ki bo letos potekal med 24. septembrom in 2. oktobrom, vsako leto na nagradnem natečaju izberemo fotografijo, ki krasi celostno grafično podobo tega dogodka.
Socialni teden letos nosi naslov V iskanju dialoga in se dotika tudi pojmov kot so identiteta, resnica, vzgoja in edinost. Več v poslanici. Vesel sem bil, da je ob tej temi komisija izbrala prav to fotografijo. Kot moža, očeta, pa tudi kot družbenega delavca, me fotografija, ki jo je avtor naslovil z V iskanju sogovornika, zelo nagovarja.
Otroška igrišča niso ravno moja prva izbira
Otroke raje peljem v gozd ali v mesto. Ko z otroki pridemo na otroško igrišče, so moje glavne naloge, da dam otrokom kakšno spodbudo, da pazim, da se komu kaj ne zgodi in da posredujem v morebitnih konfliktih z ostalimi otroki.
Ker imam vsaj približno vzgojene in gibalno razvite otroke, te vloge zahtevajo skupaj okoli 50 % moje pozornosti. Ostalih 50 % pa je v mirovanju. Lahko bi si s seboj prinesel kakšno branje, a to bi vzelo več kot polovico moje pozornosti. Lahko bi se pogovarjal z drugimi starši (dialog!) ali pa brskal po telefonu (ne ravno najboljši zgled).
A to bi še nekako šlo. Igrišča mi niso blizu tudi z vzgojnega vidika. Odrasli že tako preveč posegamo v prosto igro otrok in jo oblikujemo. Pri tem najraje uporabljamo mehke načine. Koncept igrišča izhaja iz predpostavke, da se otrok, če tam ne bi bilo tobogana, ne bi znal tako kakovostno igrati. Pa se zna – tudi s kosom kartona ali nekaj vejami – če jih v mestu seveda sploh najde.
Otroško igrišče je samo eno od okolij, narejenih preveč po meri otroka, namesto da bi ta pridobival izkušnje pretežno v realnem svetu. Takšna so tudi vodena praznovanja rojstnih dni, otroški festivali, pravljične dežele in dnevne sobe v nekaterih stanovanjih. Takšna zrežirana izkustva otrok seveda potrebuje, vendar bolj kot začimbo siceršnjemu dogajanju. Glavnino časa pa naj pridobiva kompetence na način, ki ga zrežira sam.
Kolegica je za to stanje uporabila duhovit izraz vzgojno preobilje. Ko torej preveč vzgoje, preveč pripravljenega, lahko tudi škodi.
Vzgojno preobilje – odnosna podhranjenost
Za razliko od preobilja reči in vodenja, ki jim ga nudimo, pa otroke podhranjujemo pri pristnih odnosih. Predvsem pri horizontalnih – torej odnosih z vrstniki. Pravila igre zelo pogosto definiramo odrasli in ne otroci sami.
Gugalnica na sliki je odličen simbol za potrebo po horizontalnih odnosih. Kot nekakšna tehtnica. Če na gugalnico sede starš, ta takoj pokaže, da je odnos vertikalen. Otrok na drugi strani gugalnice potrebuje otroka, družbo, odnos, dialog.
Kakšen je pomen sorojencev, opažam šele sedaj, ko mi je bila v dar dana velika družina. Otroci se med seboj pokrajšajo! Mnogi sprašujejo: »Kako zmoreta? Sam še dva komaj krotim!« A če gledamo le vzgojni vidik, se delo z več otroki ne povečuje. Ostaja na nek način konstantno. Lahko bi rekel, da vzgojno delo preide s staršev bolj na sorojence.
Največje darilo, ki ga starš lahko podari svojemu otroku – če ga lahko – je sorojenec. Pa čeprav ga morda ta na začetku niti ni najbolj vesel.
Pri četrti hčeri, ki se je rodila letos poleti, sem opazil, da med prvimi tremi ni bilo nobenega ljubosumja za položaje, ampak so četrto vse po vrsti dojemale kot igračo, kot obogatitev njihovega vsakdana. Nekoliko hudomušno bi lahko rekli, da so tako ali tako že izgubile upanje, da bodo starše še imele kdaj zase in so se zato razveselile vsaj nove igrače.
Ko jih zdaj opazujem, druga drugi prav preko medsebojnih odnosov nudijo kakovostno vzgojno okolje. Vedno se najde ena, ki potegne naprej tudi brez gugalnice.
Nekaj desetletij potem …
Imam se za človeka, ki mu veliko pomeni prihodnost in vizija. Tudi vzgajati želim za prihodnost. Za dialog, za pristne odnose, za prihajanje čim bliže lastni identiteti.
Otrokom želim posredovati kompetence dogovarjanja, skupnega odločanja, zavzemanja različnih vlog v skupini, tvorjenja iz nič. Želim, da postanejo osebe, ki ustvarjajo in ne le osebe, ki uporabljajo od drugih pripravljena okolja.
Mar ni zanimivo, da živali na gugalnici simbolno gledano ostajata v večnem dialogu, deklica pa čaka vsaj na trenutek s svojim sogovornikom?
Matej Cepin
Matej Cepin je direktor Socialne akademije, zasebno pa mož, oče in skavt.
Prispevek izraža mnenje avtorja in ni uradno stališče Socialnega tedna.
