Teološka fakulteta, foto: Andrej Saje.
I.del
Tveganost izstopa iz ustaljenega načina razmišljanja
Ko sem prejel vabilo, naj opišem nekaj življenjskih izkustev in spoznanj, ki mi pridejo na misel ob na temo geslu »Skoči ven!«, moram priznati, da me je ta naloga kar nekoliko presenetila. Našla me je na to nepripravljenega. Nisem bil pripravljen kar tisti hip skočiti ven, ven iz svojega trenutnega toka mišljenja. Skočiti ven je v tem kontekstu pomenilo: skočiti v neznano. Najprej se mi je zdelo, da moram malo premisliti, kaj avtorji zamisli pričakujejo od mene, šele potem lahko dam kaj tudi na papir. Izhodiščno razmišljanje je imelo negativen prizvok. Spoznal sem, da moj um in srce nista preveč prilagodljiva in da nisem pripravljen kadar koli skočiti iz svoji utečenih kalupov, ne da bi lahko vsaj predvidel možne posledice. – Je ta velika previdnost v glavnem že kar v meni, ali je bila v mladosti privzgojena, ali sem si jo pridobil preko lastnih izkušenj, ne vem.
Medijska strategija žabjih skokov Cerkve v Sloveniji v drugi polovici 20. stoletja
Ob besedi »skoči« se je v meni najprej prebudila misel dr. Draga Klemenčiča, ki je ob analizi povojnega delovanja Cerkve na medijskem področju zapisal, da je slovenska Cerkev v povojnem komunističnem obdobju spričo velikih težav, ki jih je povzročala takratna totalitarna oblast pri širjenju verskega tiska, delovala po »principu žabjih skokov«. Če opazujemo, kako se v svojem okolju premika žaba, pravi on, opazimo, da žaba pri tem uporablja določeno strategijo. Pogleda namreč najprej okrog sebe, ali ji grozi kaka večja nevarnost. Če ne, potem skoči v želeno smer, in če je okrog nje vse v redu, takoj skoči še enkrat, morda dvakrat. Potem pa se vsaj za nekaj trenutkov malo potuhne in čaka, da ugotovi, ali je njen skok sprožil kako nepričakovano reakcijo. Če jo je, še bolj obmiruje in čaka tako dolgo, da se vse umiri, če pa ni reakcij, naredi spet enega ali dva nadaljnja skoka naprej proti cilju … Podobno je po Klemenčevem prepričanju na medijskem področju delala slovenska Cerkev, zlasti v prvih desetletjih hude režimske represije. Samo tako je lahko sploh obstala in glede na tedanje možnosti ne samo zvesto spolnjevala svoje pastoralno poslanstvo, ampak v tem tudi napredovala. Še več. Tisti čas so bila za verski tisk dejansko zlata leta, saj sta se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tiskala časopis Družina in revija Ognjišče v daleč največ izvodih doslej. Sedaj ima Cerkev vse možnosti, kar zadeva zakonodajo in demokratične standarde, tedaj pa so bili zanjo resnično neprijazni časi. Čeprav je bila tedaj v t. i. »egiptovski sužnosti«, ko so jo tedanji faraoni in razni priganjači hudo stiskali, je vendarle našla način in zbrala pogum, da je skočila ven iz prejšnjih kalupov in omejitev. Skočila je ven tako, da je sprejela okoliščine, v katerih se je nehote znašla, kot izziv za še večjo prizadevnost in v zavesti, da nekdo Drug piše zgodovino, zelo plodno izpolnila svoje poslanstvo.
Odločitev za nadaljevanje študija v zrelih letih
Ljubljanska stolnica, foto: Stolnica sv. Nikolaja.
Tej, recimo, bolj »objektivni izkušnji«, mi prihaja v spomin tudi bolj »subjektivna izkušnja«. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja sem bil namreč povabljen, da po dve desetletji trajajoči izkušnji kaplana in župnika v novonastali župniji blizu Ljubljane, sprejmem škofijsko službo voditelja Pastoralne službe ljubljanske nadškofije. Kaj hitro sem dojel, da je moja dotedanja izobrazba magistra teologije, pridobljena na ljubljanski teološki fakulteti, premalo za resno soočenje z izzivom, ki je terjal tako rekoč iz nič vzpostaviti novo škofijsko strukturo, ki jo je nakazoval novi čas po koncilu. Premalo so se mi zdele tudi dotedanje v župnijski pastorali pridobljene izkušnje, čeprav je bilo mogoče potegniti nekatere vzporednice med to nalogo in nalogo priprave in »zagona« nove župnije z vsemi tedaj priporočenimi oblikami občestvenega življenja. Zato sem še tisto leto začel iskati možnosti, da bi se, morda v tujini, dodatno izobraževal in hkrati nabiral nove uporabne izkušnje. Imperativ skoči ven se mi je zdel v tem primeru neustavljiv, čeprav so se mi nekateri prizanesljivo nasmihali, češ da sem že prestar. Za začetek sem preko prijateljev prišel v stik s tedanjim direktorjem škofijske Karitas v Mainzu v Nemčiji Jürgenom Nabbefeldom. Velikodušno mi je omogočil enotedensko bivanje pri njem. Z njegovim posredovanjem sem se »sprehodil« skozi vse za pastoralo najpomembnejše škofijske ustanove in videl celotno njihovo škofijsko strukturo ter način delovanja. Tako sem si lahko vsaj približno ustvaril sliko, kako bi glede na domače možnosti in okoliščine veljalo zastaviti to delo tudi pri nas. Zavedal sem se drugačnosti razmer tam in pri nas, zato sem želel graditi strukturo počasi in trajno. Spoznal sem, kako nezadržno se širijo praktični vzorci obnašanja od zahoda proti vzhodu in da je le vprašanje časa, kdaj bodo zahodni kulturni vzorci vedenja z določenim časovnim zamikom prevladali tudi v Sloveniji. Skok ven iz »naše« včasih kar neverjetne zamejenosti in miselnih kalupov, ki jih v slovenski Cerkvi skrbno varujemo s ključem skrbi za pravovernost, mi je kmalu za tem omogočil tudi podiplomski študij teologije na Dunaju in številne udeležbe na mednarodnih simpozijih. Skok ven zame nikakor ni bil enostaven, saj sem si z obilnim delom naložil na ramena tudi vsa z njim povezana tveganja in dodatne napore. Vendar gledano iz današnje perspektive, sem si s tem omogočil tolikšno razširitev obzorja, da mi je to odprlo vrata za marsikatero dodatno možnost, ki ni bila koristna samo zame osebno, vsaj tako sem prepričan, ampak tudi za številne druge. Spoznal sem, da mnogi tega skoka ven preprosto ne tvegajo. Problem ni toliko v tveganju, ampak v težavnosti odločitve skočiti ali ne. Vsekakor običajno lahko presodimo, kakšni so v danem primeru vsi plusi in minusi šele potem, ko smo dejansko že skočili in si dogajanje lahko ogledamo nekako od zunaj.
Aktualni izziv pastoralne teologije danes
Ni veliko drugače na področju vere oziroma teologije. Šele ko se vera v konkretnem življenju sooči z okoljem, ko vidimo, kako je videti svet brez vere, šele tedaj lahko vsaj zaslutimo, kaj resnično je. Specifičnost pastoralne teologije znotraj celotne teologije je ravno v tem, da pastoralna teologija teologijo kot tako sooči z realnostjo sedanjega sveta (koncilska konstitucija Cerkev v sedanjem svetu) in išče oz. predlaga najboljša možna pota za njeno realizacijo v življenju. Zgodovina Cerkve nas uči, da je bila vedno največja težava v tem, kako življenje z Bogom povezati s konkretnim življenjem, ki človeka trenutno določa. Pastoralna teologija skuša povezati med seboj (kolikor je to mogoče), tisto, kar vemo o Bogu iz razodetja, in svet ter njegove zakonitosti, ki jih je svetu dal sam Bog. Tisto, kar je »zunaj«, lahko poimenujemo kar z besedo »kairos«. Tipičen za pastoralno teologijo je njen kairološki vidik. Dober pastoralni teolog ali pastoralist je lahko samo tisti, ki tvega narediti »špagat« med vero in svetom. Kdor tega razpona med enim in drugim ne zmore, ta ne more doumeti, kaj bistvo nove evangelizacije.
Se nadaljuje v ponedeljek, 14. julija 2014.
Peter Kvaternik je upokojeni profesor pastoralne teologije. Več desetletij je bil dejaven v številnih škofijskih in medškofijskih pastoralnih ustanovah. Živi v Ljubljani, pastoralno pa deluje v župniji sv. Nikolaja v Ljubljani.
_____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
