V Časniku, spletnem magazinu z mero, smo opazili članek Martina Lisca o zaupanju. 
Kot eden najpomembnejših nevidnih elementov človeškega bitja je nekakšno prvinsko tveganje, ki ga mora udejanjati v svoji drži do življenja: “Zaupanje sočloveku je vedno „skok v neznano“, izročitev v trdnem notranjem prepričanju, da so – četudi jih ne vidim – nekje neke roke, ki me bodo ulovile, ki bodo prestregle mojo eksistenco.”
Avtor poudari vlogo staršev, ki našemu zaupanju položijo temelje in ga krepijo ali pa na žalost slabijo skozi odraščanje. Zaupanje se skozi naše življenjske izkušnje in preizkušnje obnavlja, gradi, ruši, sesuje … – vsekakor pa je to živa in gibljiva konstanta, ki nas odločilno spremlja skozi celo življenje.
“Naloga, graditi zaupanje in ustvarjati varen prostor, ni nikoli končana. Nadaljuje se skozi vse življenje. Starši, ki so dali varnost in toplino otroku, ko je bil še dojenček, imajo nalogo, da odnos zaupanja nadgradijo, ko pride otrok v najstniška leta. Zakonca imata priložnost, da skozi leta partnerske zveze okrepita odnos in poglobita medsebojno zaupanje. Po nekaj letih ali desetletjih zakona znajo zakonci povedati, kako se njihovo zaupanje po skupaj prehojeni poti razlikuje od tistega na dan poroke. Boleče resnična je seveda tudi druga plat. Tragično je slišati ženo po dveh desetletjih zakona, ko z grenkobo v glasu prizna: „Svojemu možu preprosto ne morem zaupati. Ob njem se ne počutim varno.“ Tudi v poslovnem svetu velja, da se brez zaupanja v poslovnega partnerja ne sklepajo posli in ni sodelovanja. In še: Z ljudmi, ki so nas kdaj pustili na cedilu, v prihodnosti preprosto ne bomo več sodelovali.
Samo brezpogojno zaupanje zaneti velike življenjske zgodbe.”
Kako je mogoče graditi zaupanje oziroma vzpostavljati občutek varnosti? Martin Lisec podčrta tri ključne drže: iskrenost, verodostojnost in doslednost.
“Vprašanje, kako globoko in brezpogojno zaupati soljudem – partnerju, prijateljem … –, je za ljudi, katerim življenje od zgodnjega otroštva dejansko ni prizanašalo, eno ključnih vprašanj življenja.”
A ravno globoka prizadetost v zaupanju nam lahko razkriva nove vidike življenja in daje nov vpogled vase in v soljudi.
V krizi, kot poimenujemo to obdobje/občutje gospodarske nekonjunkture in spraševanja o razkroju na drugih področjih življenja, smo začeli razmišljati o naših razmajanih temeljih – o podrtem zaupanju, ki se morda (nikoli ne) povrne.
Ob nedavnih dogodkih v vrhu slovenske Cerkve, pri kateri včasih preveč samoumevno računamo na to, da mora biti božja, ker je pretežko sprejeti, da je včasih še veliko bolj slabotno človeška kot mi sami, bi se lahko vprašali “Zakaj neki bi še zaupal slovenski Cerkvi?”
Naš sodelavec Mario Plešej v prispevku za Časnik piše, kakšno novo za-upanje nam s popravljanjem slovenske Cerkve želi dati papež Frančišek.
“Pri opravljanju svojih nalog deluje kot dober pastir, ki ljubi in išče bližino ljudi, pri svojih odločitvah, še posebej kar zadeva razreševanje perečih problemov znotraj katoliške Cerkve, pa je premišljen in odločen. Na ta način pri ljudeh pridobiva nazaj zaupanje, ki ga je Cerkev v zadnjih letih čedalje bolj izgubljala zaradi številnih škandalov in zločinov znotraj svojih vrst. Tudi v Sloveniji. V tej luči je po moje treba tudi razumeti Frančiškovo odločitev, da poišče nova voditelja najpomembnejših slovenskih krajevnih Cerkva, ki ne bosta »kontaminirana« s škandalom v mariborski nadškofiji in bosta lahko verodostojno oznanjevala evangelij, kot je to dobro razložil upokojeni nadškof Stres. Verjamem, da bosta nova škofa, ki ju bo po predpisanih posvetovanjih v prihodnjih nekaj mesecih izbral papež Frančišek, tudi v Cerkev na Slovenskem prinesla svež veter in novo (za)upanje.”
Povzela Simona Osterc
