V naši družini se je zelo uveljavila beseda “blagorček” in to v kontekstu, ko sestrica bratcu ali bratec sestrici pove, da je res srečnež ali srečnica, ker mu je pač nekaj uspelo – na primer narediti lepo risbico. “Blagorček” je beseda, ki mi je všeč, zato sem jo vzela za našo. In rada ter z veseljem jo podarim tudi vam, ki to berete.
Archive | Blogi
RSS feed for this section
Klemen Matk: Kmet ima močne korenine povezanosti z domovino in težko izskoči
Veliko deževnih dni Jesenski čas nas je objel in komaj se bomo ozrli okoli sebe bo zima. Pred dnevi so me povabili k pisanju na temo letošnjega socialnega tedna »Skoči ven!«. Nekaj dni sem razmišljal o tej temi, a nujna opravila, ki morajo biti postorjena na kmetiji, ne dajo časa za sedenje ob računalniku. V […]
Aleš Čerin: Skoči ven iz mentalitete ‘udobja ni nikoli preveč’
Na obcestnih panojih nas že nekaj časa pozdravlja tale reklama za tujo banko. Nič posebnega boste dejali. Reklama pač. Še enkrat si dobro poglejte fotografijo mladeniča, ki leži na kavču in nekaj “brklja” po prenosniku. Pod glavo ima štiri blazine, ki nekako simbolno prikazujejo njegovo udobje. Pod glavo ima štiri blazine, ki nekako simbolno prikazujejo njegovo udobje. Sem malo razmišljal o čem mi tale fotografija spregovori.
Željko Petrušić: Izhod (Der Ausgang)
Slovenijo po pravilu že skozi vso zgodovino zapuščamo predvsem ljudje, ki smo pripravljeni ustvarjati, smo polni elana, imamo vizijo, ideje in voljo. Vsaj nekaj od tega. Ljudje, ki smo pripravljeni “tvegati”, kar je v nasprotju s temeljnim družbenim konceptom, ki vlada doma, s slovenskim moralnim imperativom“varnosti”. Zapuščamo jo ljudje, ki želimo skočiti za trenutek ven, skočiti nad povprečje družbe, da bi se počasi spet pogreznili vanj, a ne tako, da bi se sami potopili nazaj, temveč tako, da bi se družbeno povprečje skozi naše prispevke kakor plima dvigovalo in nas počasi ponovno zaobjelo kot svoj nepogrešljiv člen.
Matej Zalar: Emigracija – rešitev ali težava?
Zanimivo, da po le nekaj letih zategovanja pasu pošiljanje v tujino ni več zmerljivka, temveč, tako se zdi, edini ustrezen predlog za rešitev težav. Toda: kar je – pogosto iz obupa – rešitev za posameznika, je težava za družbo, ki še naprej stagnira, crkuje, če hočete. Če sprejemamo paradigmo, da sposobni odidejo, ostanejo pa iznajdljivi, ki živijo na račun nesposobnih, da bi se izselili, svoje države sploh ne potrebujemo, ampak bi se bilo bolje priključiti Avstriji, kar so nekateri predlagali že pred leti, češ, hlapci smo bili in hlapci bomo ostali. Kar je seveda hlapčevsko razmišljanje.
Žiga Turk: Skoči ven, zamorc!
Delitve so produktivne. Pomenijo, da ne mislimo vsi enako. Kjer mislijo vsi enako, misli samo eden. Ali pa še ta ne. Spopad idej je dober. Če obstaja enakopravna tekma idej, bodo zmagovale boljše ideje. Ne glede na to, ali so iz “bele” ali “črne” glave.
Milena Miklavčič: Podiranje tabujev na področju intimnosti naših dedkov in babic
Pogosto me boli srce, ko ugotavljam, da se mnogim danes niti sanja ne o tem, kakšno je bilo intimno življenje babic in dedov. To, da so ”veliko delali”, ”bili večkrat ‘lačni kot siti”, da so ”težko živeli”, smo pogosto slišali, brali, se učili v šoli. Pojma pa nimamo o niansah njihove intime.
Ana Jud: “Pelji me na morje. Lahko počneš z mano kar hočeš.”
Hočeš pobegniti? Pobegni. Nameravaš skočiti? Skoči. Na svet smo prišli sami, živimo sami in odšli bomo sami. Ne moraliziram, ne obsojam, ne zagovarjam in ne vzpodbujam. Razmišljam, pripovedujem in sprašujem.
Anton Tomažič: Pogled od zunaj
V gozdu po navadi vidimo le drevesa. Da pa bi videli gozd kot celoto, se je treba nekoliko oddaljiti, skočiti ven in se po možnosti tudi dvigniti. Zelo koristna so tudi potovanja v tujino, posebno še, če imamo možnost tam obiskati ljudi na njihovih domovih in se z njimi iskreno pogovoriti. Po navadi potem v vsaki tudi družbi spoznamo številne probleme, o katerih se nam prej niti sanjalo ni. Ob dobrem premisleku potem lahko ugotovimo, da so mnogi narodi navznoter dosti bolj »razklani«, kot smo si mi tujci doslej predstavljali.
Zlata Krašovec: Osebni odpor sistemskemu zlu
Neizbrisno se mi je vtisnil v spomin prizor iz filma Schindlerjev seznam, ki prikazuje, kako v krakovskem getu esesovski vojaki ženejo Jude proti tovornjakom, pripravljenim za njihov transport v taborišča. Film je bil (leta 1993) posnet v črno-beli tehniki. Edina izjema je omenjeni prizor, v katerem vidimo majhno deklico, oblečeno v rdeč plašček. Gre za […]
Blog »
