Polona Vesel Mušič
V drugem dnevu letošnjega Socialnega tedna smo odprli tudi pastoralno temo.
Dr. Polona Vesel Mušič je na Teološki fakulteti v Ljubljani pod naslovom Nosilci v birmanski pastorali: kdo daje, kdo prejema? predstavila svojo pred kratkim sprejeto disertacijo, ki se celostno ukvarja s področjem birmanske pastorale.
O zakramentu svete birme je v naših krajih zakoreninjeno prepričanje, da gre za prehod iz mladosti v “odraslost” na verskem področju, torej da po njej mladostnik postane zrel, odgovoren, odrasel kristjan. Ob tem se seveda takoj postavi vprašanje starosti mladih, ko se jim podeli ta zakrament. Ali birmovanje v tretji triadi osnovne šole resnično pomeni tak obred? Ali mladi proti koncu osnovne šole res preidejo v odraslost?
Odgovor je z vidika razvojne psihologije seveda jasen: mladi takrat šele vstopajo v najbolj turbulentno obdobje adolescence in pri večini je (duhovna) odraslost še daleč v prihodnosti.
Na Socialnem tednu tudi o birmanski pastorali.
Polona Vesel Mušič v svoji disertaciji razbija prav ta stereotip. Nobene teološke osnove ni, s katero bi lahko utemeljevali, da je birma povezana z odraslostjo. Birma je zakrament uvajanja in ne zakrament služenja (kar sta zakon in mašniško posvečenje). Kot takšna se podeljuje v času odraščanja posameznika, podobno kot sveti krst ali sveto obhajilo. Vprašanje zrelosti birmanca pri podelitvi tako dobiva drugačno konotacijo, prav tako pa tudi pogoji, ki jih slovenska Cerkev postavlja za podelitev.
Birma je predvsem pastoralna priložnost. Ob njej lahko mladostniku približamo življenje, Boga, darove in vero na nov, zavezujoč, njemu lasten način. Izkoristiti pa jo je možno predvsem z vzgojno-pastoralnim pristopom. Zgolj postavljanje pogojev brez odnosa, ki bi te pogoje prežemal, pri tej starosti že nekaj časa ne deluje več.
