Sobotni (zadnji) dogodek Socialnega tedna 2012 je potekal v znamenju odnosov v družini. Kot se je izkazalo, je bila tema aktualna, predavateljica dr. Zdenka Zalokar Divjak, specialistka logoterapije, pa nam je ne le na teoretičnih izhodiščih, ampak tudi s svojimi bogatimi izkušnjami, izpostavila izhodišča za dobre odnose v družini.
Družina mora biti zavetje za varnost, v središču družine pa je odnos. Ta vedno pomeni tudi brušenje, usklajevanje, potrpežjivost, odrekanje nekaterim lastnim interesom in zahtevam … v dobro drugega. Konfliktov se ne smemo bati, ker ti odnos krepijo, pomembno pa je, da k njim pristopimo s prepričanjem, da se vse da rešiti. Problemov ne smemo reševati (zgolj) s čustvi, ampak objektivno, razumsko, se “nekoliko odmakniti” od problema in ga poskušati pogledati “od daleč”. Pri tem se moramo naučiti preseči samega sebe- iti “nad” zamero, odpustiti, da lahko v odnosih napredujemo. Starši moramo svojim otrokom dati možnost, da se te izkušnje (biti potrpežjiv, uskladiti se tudi z drugimi v svojim pričakovanjih in zahtevah) naučijo, sicer postanemo sužnji svojih otrok.
Idealnih odnosov ni. Prva leta (otroštva) so sicer zelo pomembna in dajejo pečat mladostništva, kasneje v odraslosti pa je pomembna tudi samovzgoja. To moč nosi vsak s sabo (in je seveda od njega odvisno, če jo bo tudi uporabil) , zato je bistveno, da se ne moremo kar naprej izgovarjati na preteklost (npr. tega me starši niso naučili…).
Izobrazba nam še ne daje avtomatske podlage za to, da smo v odnosih dobri. Tega se tudi ne moremo naučiti, ampak odnos gradimo, pri tem pa si moramo znati postaviti tudi meje, da nas drugi ne prizadenejo.
V preteklosti so starši svoje otroke vzgajali zato, da ko odrastejo, odidejo, kar je tudi prav. To je še vedno pogosta praksa v nekaterih drugih Evropskih državah. Otroci se morajo čustveno odcepiti od družine in se postaviti na lastne noge. To seveda ne pomeni, da se prekinejo vezi med starši in otroci – te postanejo v takem odnosu še trdnejše. Pri nas pa je praksa, da otroci oz. že starejši madostniki ostajajo čedalje dlje doma, po drugi strani pa so odnosi slabi.
Družina se mora naučiti držati skupaj, ne le v veselju in ko nam gre dobro, ampak tudi v preizkušnjah in trpljenju in vztrajati. Takrat je smiselno, da vsak član družine pripseva, kar zmore, čeprav to prinaša s seboj osebne odpovedi in neugodje.
In za zaključek tri temeljna pravila za družino;
1. družina je znosna samo, če ima za vse svoje člane veljavnost in smisel – drug drugega potrebujemo in smo drug drugemu potrebni,
2. prepričanje, da pozitivne zunanje okoliščine ustvarjajo tudi pozitivne notranje odnose se je pokazalo za zmotno (torej obilje materialnih dobrin še ne pomeni tudi dobrih odnosov)
3. razvoj družine ni vnaprej določen z njeno zgodovino (npr. neke slabe izkušnje iz otroštva ali mladosti) – smiselno je sedanje ravnanje družinskih članov, ki določa o prihodnosti družine.
Irena Rudman
